Postali smo šolarji
S pozno avgustovskimi nalivi in meglo, ki se ob jutrih po močvirskem logu razpotegne v dopoldne, se tudi v horjulsko dolino neopazno prikrade jesen.
Prve šolske torbice so se napolnile s prvimi šolskimi copatki, s prvimi zvezki in pisanimi peresnicami, v katerih so še vse stvari v najlepšem redu. Do vrha naložene čakajo v omari, kdaj si jih njihovi prvošolci naprtajo.
Učiteljice so uredile učilnice, na stene so obesile vesele podobe in zložile učbenike na poličke. Urejene učilnice nestrpno čakajo na otroke.
Na terasi ob šoli so se v septembrskem dopoldnevu začeli zbirati otroci, ki bodo pravkar postali šolarji. Z mamami in atiji so prišli, nekatere so pospremili še mlajši bratci in sestrice, saj so starejši že v šoli. Odrasli so se pomenkovali med seboj, otroci so se razveselili, ker so spet srečali svoje prijatelje iz vrtca, hkrati pa jih je preganjal nemir pričakovanja.
Zbrano druščino sta nagovorila ravnatelj in župan, učiteljici sta poklicali otroke, okrog vratu sta jim obesili rumene rutice z njihovimi imeni, otroci so dobili lučke, da bo njihova pot v šolo v mračnih dneh varna. Mame in atiji so svoje prvošolce fotografirali, pomahali smo jim in čisto zares smo za učiteljico preskočili šolski prag in že smo se znašli v učilnicah. Otroci so opazovali in raziskovali učilnico in zelo so bili radovedni. Ko smo posedli po stolčkih, smo se v spoznavnih igrah z lutko predstavili. Učiteljici sta prebrali svojim učencem pravljico. V učilnici in na hodniku smo poiskali poličke s svojim imenom. Na tabli v učilnici nas je čakala prav takšna lutka kot nam jo je prejšnji dan poslala naša učiteljica v pismu z vabilom v šolo. Posladkali smo se s tortico, po nas pa so že prišli starši.
V ponedeljek pa smo prišli v šolo z našimi torbami. S seboj smo prinesli še svoje igrače, ki jih imamo najraje.
Zapisali učiteljici 1. a in 1. b Irena in Mojca
