Tehniški dan v prvem razredu
Bil je ponedeljek, dišalo je po zimi in po prvem snegu in prvošolci smo imeli tehniški dan.
Na mizi, ob kateri se vsako jutro zberemo v krogu, so nas čakale lisičke, zajčki, smrečice pa punčke in fantki iz papirja, tulcev in krpic, po posodicah pa veliko stvari, ki so vabile male prstke, da posežejo po njih in si razstavljene stvari še sami izdelajo.
Dan smo začeli s pravljico o premraženi lisički in prezeblem zajčku, ki pa sta bila za nameček še zelo lačna. Ker je bila lisička prebrisana, sta deklici izmaknila košarico s hrano, zajčkovo nezaupanje in pohlep sta razdrla njuno sodelovanje in ju sprla še za bodoče rodove.
Prstki so rezali, sestavljali, risali in lepili. Tulci so se spremenili v drevesa, izdelali smo cel smrekov gozd, ki pozimi ščiti premrle živali, nekatera drevesa so učenci praznično okrasili. Mrzel december bi bil preveč pust in teman, če ga ne bi napravili prazničnega, polnega pričakovanj. Skozi smrekov gozd, malo zaresen in malo pravljičen, se sprehajajo lisice v lepih rjavooranžnih kožuščkih pa pisani zajčki. Pridružila se jim je pisana četica otrok, naših papirnatih fantkov in punčk.
Mi pa smo se ob igrah razgibali in poveselili.
Kdo ve ali je zgodbica o zajčku in lisici česa naučila naše prebivalce zimskega gozda.
Nemara tega, da stvari, do katerih smo prišli s prevaro, ne prinašajo nič dobrega. Da takim potom kot so prišle, lahko spet odidejo. Mogoče so spoznali, da izdano zavezništvo ni osrečilo nikogar, ne lisice, ki je ostala brez konice košatega repa in brez malice, tudi zajček je ostal lačen, saj ima za petami lisico, ki ga lovi, ker jo je prevaral.
Pa nas, ki smo pravljico poslušali in jo likovno poustvarili z lutkami živalic, dreves in radoživih otrok? Se bomo trudili, da bomo znali deliti, kar imamo? In tudi nas velike ljudi, da bomo pozabili na egoizem našim šolarjem ponudili svet, v katerem se bodo počutili varne in sprejete.
Učenci 1.a in b