December je čarobno zadišal po pesmi in pravljici

December je čarobno zadišal. Po praznikih, ki se nam bližajo in letu, ki neopazno mineva in ga je vsak dan manj. Decembrski dnevi dišijo po darilih. Pa ne le po tistih, ki so lično zapakirani v pisanih vrečkah in prevezanih s pentljo. Dišijo po drobnih pozornostih in po času, ki ga darujemo drug drugemu.

Prvošolci pridno obiskujemo šolo in  naučili smo se veliko pesmic, ki jih radi prepevamo. Pogovarjamo se in razmišljamo o stvareh, ki nas zanimajo in jih radi počnemo. Pravljice, ki nam jih ob jutrih bereta učiteljici, radi zaigramo. Le zakaj ne bi z vsem, kar znamo in vemo, razveselili še koga?

Spomnili smo se, da smo dolgo obiskovali vrtec, v njem smo se radi igrali s prijatelji in nismo pozabili na svoje vzgojiteljice. Veseli smo bili, ko sta nam učiteljici predlagali, da povabimo vrtičkarje in nestrpno smo čakali na naše srečanje, da pokažemo, kaj vse že znamo.

V petek smo zagledali kolono, pomikala se je proti našima učilnicama. Metulji in čebele s svojimi vzgojiteljicami so bili. Najbolj veseli smo bili, če smo v koloni zagledali svoje mlajše bratce ali sestrice. Posedli smo jih po stolčkih. Zaigrali smo jim igrico Sedem medvedov. Pripravili smo jo po pravljici pravljičarke Anje Štefan. Pripoveduje o sedmih radovednih medvedkih, ki se odpravijo raziskovat svet, pa vsakega kaj premoti, tako da se čez goro v svet poda le sedmi medvedek. Zaplesali smo ob pesmi Abraham ma sedem sinov in  zapeli smo veliko pesmic. Pri nekaterih so se nam pridružili tudi naši gostje.

Pravljica pravi, da se bodo medvedki spet srečali čez trikrat tri dni, mi pa se bomo pomladi, da se skupaj poigramo.

Učenci 1.a in 1.b